Kaj je aikido?

Ena od novejših borilnih veščin, ki je ne poznamo še niti stoletje, je aikido. Na prvi pogled je nekoliko podoben judu, sicer pa temelji na tehnikah starih vzhodnjaških veščin, predvsem na jiu jitsu. Če se vam zdi judo nekoliko grob in ste ob kakšnem ogledu olimpijskih bojev tudi sami zadrževali dih, ker je kateri od tekmovalcev uporabil tehniko davljenja, potem je aikido za vas boljša izbira. Zakaj? Ker v njem ne skušamo nasprotnika premagati z udarci in nasiljem, temveč predvsem tako, da ga zaustavimo. S silo si pomagamo zgolj v skrajnem primeru, saj je imel »izumitelj« aikida, Morihei Ureshiba, do nje odpor. Prepričan je bil, da se moramo braniti, vendar drugim ne smemo škodovati oziroma jih poškodovati. Samo tako lahko naredimo svet boljši ter v njem (in v sebi) dosežemo mir in harmonijo.

Aikido torej v ospredje postavlja samoobrambo, kot druge borilne veščine pa se veliko ukvarja tudi z dobrim telesnim in duševnim počutjem na splošno. Z njim si torej okrepimo telo in najdemo svoje notranje ravnotežje.

Kako je videti trening?

Najprej je treba povedati, da tudi znotraj aikida obstaja več smeri oziroma šol, ki se med seboj nekoliko razlikujejo. Za primarno velja tako imenovani Aikikai Aikido, ki ohranja najbolj pristno obliko – takšno, kot si jo je zamislil ustanovitelj te borilne veščine in kakršno danes na Japonskem še vedno učijo njegovi potomci. Trening je sestavljen iz »ki« vaj (tako imenovane vaje čuječnosti, za katere se uporablja tudi izraz kigong ali čigong), iz kat (koreografije oziroma vzorcev gibanja) ter tehnik boja, ki so lahko prostoročne ali pa se pri njih uporablja tudi leseno orožje.

Napredek pri veščini, ki se dosega skozi trening, se tako kot pri drugih borilnih veščinah izkazuje z različnimi stopnjami, za katere je potrebno opraviti izpit in tako dokazati, da obvladamo posamezne predpisane veščine. Nazivi, ki se jih lahko doseže, se imenujejo »kyu« in omogočajo napredovanje od sedme do prve stopnje, nato pa sledijo še nazivi z oznako »dan«, od prvega do četrtega, ki so namenjeni največjim mojstrom aikida.

The post Spoznajte aikido appeared first on Fighter.si.

MMA je zmes tehnik in znanj

Vsakdo, ki ga zanima MMA, najprej pomisli na to, da je potrebno razviti učinkovitost pri napadih v obliki udarcev. Mešane borilne veščine pri udarcih niso tako strogo omejene kot posamezne borilne veščine, uporabljajo pa se lahko tako pesti in dlani kot komolci, stopala in kolena. Za dobro tehniko se marsikdo sprva posveti kickboksu, boksu, karateju, taekwandoju in drugim borilnim veščinam, pri katerih se nauči učinkovite tehnike in razvije moč.

Ker mešane borilne veščine ne temeljijo zgolj na udarcih, temveč je dovoljeno marsikaj, ob čemer bi dobili recimo pri boksu takoj kazen, se je poleg tehnike udarcev treba naučiti tudi tehnike rokoborbe. To tekmovalcu omogoča, da bolje izkoristi napake nasprotnika in ga hitreje prime v prijem, iz katerega se ni mogoče rešiti, oziroma podre na tla. Priporočljivo je torej obvladanje prostega in grškega sloga rokoborbe, še bolj pa je med MMA borci v ta namen priljubljen judo. Gre namreč za tehnično izjemno zahtevno borilno veščino, katere namen je prav onemogočiti nasprotnika s tem, da ga podremo na tla (pogosto z metom).

Judo je odlično izhodišče tudi glede tako imenovanih parternih tehnik, kjer imamo v mislih končne prijeme in nenazadnje tudi tehniko davljenja. Končni prijemi so lahko uspešni, kadar gre za kombinacijo tehničnega znanja in moči, s katerim nasprotnika primemo v takšnem položaju, da mu onemogočimo rešitev iz prijema. Seveda ne moremo tudi mimo borilne veščine jiu-jitsu, kjer so prav tako v ospredju meti na tla, tehnike davljenja, zaklepa rok in nog ipd.

Borilne veščine zahtevajo moč telesa in duha

Kljub temu, da se zdi, da je za MMA najbolj potrebna mišična moč, je treba poudariti, da ta sama gotovo ne prinese uspeha. S tem, ko borec trenira vse zgoraj naštete načine borbe, mora veliko vložiti tudi v trening vzdržljivosti, hitrosti in seveda tudi v svojo psihično pripravo in stabilnost.

The post 3 načini MMA borbe appeared first on Fighter.si.

Kako živijo sumoborci?

Življenje sumoborcev, ki so na Japonskem zelo spoštovani, je izjemno regulirano ter nadzorovano, saj mora popolnoma slediti pravilom Japonske sumo zveze. Večina borcev tako živi v posebnih komunah, kjer tudi trenirajo, njihov vsakdanjik pa je podrejen tradiciji.

Prvi sumoborci so bili samuraji, največkrat samuraji brez gospodarja (imenovani ronin). Sumo borbe na profesionalnem nivoju so se začele že leta 1684 v svetišču Tomioka Hačiman, danes pa glavne sumo rokoborbe potekajo v dvorani Ryogoku v Tokiju.

Sumoborci se morajo držati strogih pravil obnašanja in tudi v svojem videzu ter vsakdanjih opravilih popolnoma slediti tradiciji. V javnosti morajo nositi tradicionalna japonska oblačila, biti obuti v lesene cokle, prav tako pa morajo imeti dolge lase, spete v značilno figo. Sumoborcem je prepovedano, da bi vozili avtomobile.

V komuni, kjer bivajo in trenirajo, uživajo največ spoštovanja starejši borci, zato so mlajši zadolženi za različna gospodinjska opravila, prav tako pa morajo vstati in vaditi že ob peti uri zjutraj. Starejši sumoborci pa so tisti, ki jim morajo mlajši ves čas služiti in jim streči. Prav tako se lahko poročijo in živijo v svojih zasebnih prostorih znotraj komune, medtem ko imajo mlajši skupne spalne prostore.

Zakaj imajo sumoborci tako življenjsko dobo samo 60 let oziroma vsaj za 10 ali 15 let manj od »normalne«? Zagotovo lahko to pripišemo za zahodne pojme oziroma sodobno medicino precej nezdrav življenjski slog. Sumoborci ne smejo zajtrkovati, privoščijo pa si izjemno obilno kosilo, ki ga obilno poplaknejo s pivom. Po kosilu je zapovedan počitek – in to seveda z namenom, da bi pridobili kar največ telesne teže.

Gotovo se sprašujete, od česa sumoborci živijo oziroma kako si lahko privoščijo svoj lenobni in požrešni življenjski stil. Pravzaprav profesionalci od Japonske sumo zveze prejemajo plačo, ki lahko pri sumoborcih najvišjega ranga znaša tudi okoli 25.000 evrov letno.

The post Življenjska zgodba sumoborca appeared first on Fighter.si.

Zakaj sta ITF in WTF ločeni organizaciji?

ITF (International Teakwondo Federation) in WTF (World Teakwondo Federation) sta največji svetovni organizaciji za teakwondo. Prva je na pobudo generala Honh Hi Choi-ja nastala leta 1966, drugo pa je leta 1977 ustanovilo Korejsko taekwondo združenje. Zakaj kar dve organizaciji?

Honh Hi Choi je bil eden najbolj dejavnih promotorjev in tudi prvi predsednik Korejskega taekwondo združenja. Po nekaj letih vodenja organizacije se je poslovil, saj je postal južnokorejski ambasador v Maleziji, nato pa se je leta 1965 vrnil in ponovno skrbel za prezentacijo te korejske borilne veščine v svetu. Ker je bil precej avtoritativna osebnost, je postal nepriljubljen, in leto kasneje so ga odstavili. Zaradi tega je ustanovil ITF oziroma Mednarodno taekwondo zvezo. Šele nekaj let po njegovi odcepitvi je tudi Korejsko taekwondo združenje ustanovilo svojo svetovno organizacijo, torej WTF (World Taekwondo federation).

Razlike med ITF in WTF

Teakwondo pod okriljem WTF in po pravilih Olimpijskega komiteja skrbi za »sparring« borbe, torej borbe, kjer je mogoč »full contact«, vendar z zaščitno opremo – potreben je tako imenovani hogu, ki skrbi za zaščito prsnega koša, prav tako pa se uporablja zaščito za podlakti, goleni in glavo.

Udarci z rokami ali nogami v glavo so prepovedani. Pri ITF so udarci v glavo dovoljeni, prav tako pa so v primerjavi z WTF drugačna pravila za točkovanje (1 točka za udarec v telo ali glavo, 2 točki za skok z brco v telo ali brco v glavo, 3 točke za skok z brco v glavo). Obe verziji se razlikujeta tudi po velikosti prostora za borbo: pri ITF meri ring 10 x 10 ali celo 20 x 20 metrov, pri olimpijski WTF verziji pa ta meri manj.

The post Taekwondo – razlike med ITF in WTF appeared first on Fighter.si.

Mirko Filipović je svoj vzdevek Cro Cop dobil zaradi svojega poklica, kajti njegov vzdevek je dejansko okrajšava za »hrvaški policist«. Filipović je namreč za del svoje moči, urjenja in spretnosti lahko hvaležen svoji službi v hrvaški policiji oziroma v elitni specialni enoti policije.

Kako je Mirko Cro Cop gradil svojo športno kariero?

Danes je Mirko Cro Cop znan predvsem po tem, da je bil drugi na svetu, ki je postal prvak tako v kickboksu kot v mešanih borilnih veščinah, prav tako pa je edini, ki je zmagal K-1 in Pride Grand Prix. Preden je postal po vsem svetu znan kot Cro Cop, pa je kot mlad moški boksal pod imenom Tigar (Tiger). Kot boksarski amater je dosegel 40 zmag (31 s knockoutom). Pri 22. letih se je odločil preizkusiti v K-1 tekmovanju v kickboksu, vendar prvo leto še ni dosegel velikega uspeha. Tri leta kasneje, leta 1999, pa se je proslavil kot eden najboljših borcev, še zlasti po tem, ko je bilo javnosti razkrito, da se je v zadnji spopad podal celo z zlomljenim rebrom.

Leta 2002, ko je že tekmoval v seriji japonskih borilnih veščin Pride, se je odločil, da postane profesionalec, zato je službo popolnoma zamenjal za treninge in borbe – in sledili so uspeh za uspehom.

Mirko Cro Cop, ki ima sicer črni pas v Tae Kwon Do-ju, je 40 zmagam (od 45 bojev) v amaterskem boksu dodal še preko 20 zmag v kickboksu in preko 30 zmag v mešanih borilnih veščinah. In prav mešane borilne veščine so mu prinesle največ spoštovanja ter ga proslavile kot enega najboljših, če ne kar najboljšega borca vseh časov.

Mirko Filipović je svojo kariero zaključil novembra 2015, zgolj dva tedna pred napovedanim bojem proti Anthonyju Hamiltonu. Upokojitvi je botrovalo tudi razkritje antidopinške agencije, da je Cro Cop uporabljal človeški rastni hormon. Filipović je priznal, da je prišlo do zlorabe zaradi njegove poškodbe ramena ter se umaknil iz nadaljnjih bojev.

Športno kariero je Filipovič dopolnjeval tudi z udejstvovanjem na drugih področjih. Zanimivo je, da je bil en mandat poslanec v hrvaškem parlamentu, sicer pa je tudi družinski človek, oče dveh sinov.

The post Kdo je Mirko Cro Cop? appeared first on Fighter.si.